Danes sem sprejela dve odločitvi. Prva je ta, da bom blog originalno pisala v slovenščini, saj bom tako lažje in hitreje opisala vse kar se mi bo dogajalo na Švedskem od sobote dalje. Se pa bom potrudila in tekst vsakič vsaj poskusila v celoti prevesti v angleščino. Mogoče celo švedščino? ;)

Druga odločitev pa je ta, da (skoraj sigurno) zadnjo kavico v Mangotu izkoristim za kratko objavo, uvod v izmenjavo na Švedskem, za katero upam da mi bo dala veliko materiala o katerem bom lahko tukaj pisala.

Ko pomislim na to, da moram jutri počasi začeti s pakiranjem in pripravami na poslovilni žur, me kar zmrazi. Pa ne zato ker je v Malmotu par stopinj hladneje kot tukaj, ampak zato, ker je teden odhoda enostavno prehitro prišel. Če bo šlo vse po planih bom v soboto ob 7.00 zjutraj že sedela na letalu namenjenem v Copenhagen. Joj, sobotno kosilo bo že na Švedskem. Jupi ali ojoj? Ahh who am I kidding: jeeeeeeej! Končno se mi bo uresničilo nekaj kar si želim že odkar sem začela razmišljati o študiju oziroma najbrž še prej. Končno bom "sama" spoznavala tujino, nove stvari, nove ljudi, nov jezik, nove običaje, novo znanje ... 

Zakaj je sama v narekovajih? Ker bom stanovanje delila z mojim predragim bratom Mihom, ki v Malmotu živi že skoraj dve leti in je tako dober, da ga je pripravljen deliti z mano, saj nisem dobila sobe v študentskem domu. Zdi se mi, da je Miha dejansko vedno bolj in bolj navdušen nad tem, da mu bo mlajša sestrica 5 mesecev  delala družbo pri jutranjem poslušanju indie punk rock glasbe na internetnem radiu SomaFM. In tudi jaz že komaj čakam vsega "švedskega".

Kaj pa strahovi? Dejansko se ne bojim veliko stvari. Mogoče jezika, švedščine, ki ni čisto nič podobna kateremukoli od jezikov, ki sem se jih učila do sedaj. Vendar bom hodila na intenziven tečaj in se spopadla s tem problemom. Drugi strah pa je, da bom preveč pogrešala nekoga, ki ga na žalost ne morem vzeti s sabo. Ampak, saj je samo 5 mesecev in glede na to, kako hitro je minilo to (šolsko) leto, ni dvoma, da bo tudi 5 mesecev izmenjave (najbrž še pre-) hitro minilo.

Mislim, da je to kar dober uvod v (upam da redna in zanimiva) pripovedovanja o mojem "potepanju" na severu. Upam, da jih bo vsaj kdo bral in se veselil z mano ob vseh mogočih dogodivščinah ter da bom mogoče koga navdušila, da se bo odpravil na podobno potepanje, kot so mene navdušili nekateri drugi blogi (Polona, hvala ti).

This is it. Kavico sem spila. Mislim, da je čas, da se odpravim proti domu in preživim še nekaj časa z mojimi.

Love, Kaja. ♥